Slovenska tradicionalna hrana je zelo kalorična, saj so naši predniki zaradi narave svojega dela takšno hrano tudi potrebovali. Kuhali in pripravljali so, kar so imeli doma, žita, mleko in mlečne izdelke, meso.

Pri Mercatorju smo se odločili, da pri promociji kuhanja naredimo korak naprej. S pomočjo priznane kuharske mojstrice Mojce Trnovec, žirantke v oddaji Mali šef Slovenije, raziskujemo in preverjamo male skrivnosti velikih kuharjev. Tokrat smo pod drobnogled vzeli, kako so se prehranjevali naši predniki? So naše babice in dedki jedli bolje, kot jemo mi?

»Naš kulinarični zemljevid je zelo raznolik. Za tako majhno državo imamo res srečo, da je naša kuhinja tako pestra. Težko rečem, da so naši dedki in babice jedli bolje, vsekakor pa so imeli drugačne prehranjevalne navade, ki so bile bolj zdrave!«

Plemenita raznolikost

Res imamo srečo, saj je slovenska tradicionalna kuhinja zelo raznolika. Po mnenju kulinaričnih strokovnjakov ne obstaja le ena slovenska kuhinja, tradicionalna kuhinja je kuhinja številnih pokrajin, saj Slovenijo sestavljajo območja z značilnimi jedmi. Vseeno pa, če potegnemo ločnice, najdemo podobnosti, ki jih lahko pripišemo celotnemu območju.

Preprosto in praktično

Čeprav so štruklji, žganci, kislo zelje, kranjska klobasa, krvavice in potica, na hierarhični lestvici tradicionalne kuhinje najvišje, je slovenska kuhinja mnogo obširnejša in raznolika, kot sprva pomislimo. Za tradicionalno kmečko kuhinjo res velja, da je preprosta, saj so gospodinje kuhale na ognjiščih ali pekle v krušnih pečeh. Če pogledamo današnje smernice, bomo opazili, da se tradicija vrača. Počasna kuhinja, ki oplemeniti okuse v resnici, izhaja iz tradicije, ko so naše babice dale pečenke v posode in jih zalile z vodo in prekrile z dodatno posodo, da se pečenka ni zažgala, vse skupaj odložile na ogenj in odšle na njivo, to se je počasi peklo nekaj ur, ko so se vrnili z njive, običajno takrat, ko je bila največja vročina, je bilo meso pečeno. To je v resnici nastalo iz neke potrebe po praktičnosti. Seveda je bila ta pečenka včasih prepečena, današnje tehnike pa nam dopuščajo, da ves čas spremljamo kako pečeno je meso. »Priprava na takšen način ponudi čudovite, razvite okuse, ki so prava nagrada za brbončice,« razloži sogovornica.

Poskrbeli so za obstojnost

Če so naši predniki želeli, da so bila živila dalj časa obstojna, so jih konzervirali v masti, zaseki in sladkorju ali pa so jo sušili v dimniku ali na pečeh. Uporabljali so veliko živalske maščobe, svinjine, močnatih jedi, fižola, krompirja, masla, smetane in jajc. Uporabljali so izključno domače pridelke, to kar so imeli doma in na praktičen preprost način. Sestavine so uporabili v celoti, kar pomeni, da so jabolčne olupke sušili in jih nato uporabljali za čaj.

Zelenjave je bilo na vasi na pretek, v mestih le za vzorec

Tudi z zelenjavo so bili naši predniki zelo iznajdljivi. Tudi semena so si sami pridelovali. Repa in kislo zelje sta se močno odtisnila v našo zgodovino. So pa denimo naši predniki nabirali tudi regrat in zelišča za čaj. Redno so se na krožniku znašle še stročnice - fižol, bob in leča. Priljubljen je bil krompir v oblicah z maslom, kislim mlekom ali s solato. Ponekod so zmešali stlačen krompir s stlačenim fižolom in dobili znamenitega matevža. Slovenci pa so poleg regrata že od nekdaj radi nabirali tudi gobe.

Za naše okolje so bile značilne kaše!

Največkrat so svojo pot v skledo našle kaše, žganci in polenta. Prosena, ječmenova in ajdova kaša ponovno pridobivajo na priljubljenosti, enako tudi žganci. Poznamo ajdove, koruzne, pšenične in krompirjeve žgance, ki so sestavljeni iz krompirja in zdroba, posamezne pokrajine pa poznajo tudi različice. Tudi polenta sodi med tradicionalne jedi, po katerih še vedno velikokrat posežemo.

Posodobljena tradicionalnost

Čez čas je tudi na področju kulinarike prišlo do velikih sprememb. Kljub velikim spremembam in prilagoditvam so tradicionalne jedi ohranile svoj pomen.

»Sodobni načini priprave v kulinariki so zagotovo prispevali k izboljšanju okusov, moram pa na tem mestu poudariti, da ne potrebuje vsaka tradicionalna jed posodabljanja, » poudari sogovornica. »Tukaj govorim predvsem o izdelkih, ki nosijo znak Zajamčena tradicionalna posebnost, to so denimo orehova potica, prekmurska gibanica in druge. Seveda ni težava v tem, če nekdo želi neko tradicionalno slovensko jed posodobiti do te mere, da jo recimo razstavi na različno izpeljane tehnike, ali surovin, ki so v njej. Tu je nujno, da razloži svoj namen, opis in tej jedi doda svoje ime, zgodbo nastanka, saj to ni več tradicionalna jed ampak je izpeljanka! Po drugi strani, pa je želja danes ohranjati regijsko kulinarično shemo, ki pa jo je potrebno prirediti današnjim prehranjevalnim navadam in zahtevam,» sklene svojo misel kuharska mojstrica.