Kaj je prva stvar, na katero pomisliš, ko ti kdo omeni osnovno šolo?

Najprej pomislim na šolski odmor, ki smo ga seveda s sošolci izkoristili za druženje. Pa na šolske izlete, šolska športna tekmovanja, na katerih sem bil skoraj vedno prisoten - učitelj telovadbe je kar hitro odkril športni potencial v meni! :)

Kaj si takrat razmišljal, o čem si sanjaril, se morda spomniš, kaj je bila tvoja otroška želja, kaj postati, ko odrasteš, ali si od nekdaj vedel, da bi rad igral košarko?

Otroška domišljija seveda nima meja, a moje misli so že hitro začele uhajati k športu. Sprva sem bil prepričan, da bom, ko bom velik, nogometaš. Kar hitro je postalo jasno, da bo moje življenje posvečeno košarki. Moja prva ljubezen je bila žoga. Imel sem jih veliko, nogometne, košarkarske, rokometne (nekaj časa sem namreč treniral tudi rokomet), a jih ni bilo nikoli dovolj, vedno sem našel še kakšno, ki je nimam! In pri žogi je tudi ostalo, postala je moje življenje.

Vragolije … V šoli se nismo samo učili, tkali smo vezi s prijatelji, kar je pa kdaj privedlo tudi v kako vragolijo. Se spomniš morda kakšne svoje?

Teh je bilo ogromno. Sem bil kar živahen otrok. Seveda smo s sošolci kdaj tudi kaj ušpičili, a se kakšne posebne vragolije zdaj ne spomnim.

Kaj je bil pa tvoj najljubši predmet in predvsem, zakaj?

Najljubša predmeta v šoli sta bila matematika in seveda športna vzgoja. Nisem pa maral kemije. :)

Kaj bi pa povedal šolarjem danes, ko gledaš nazaj na svoje dni v šolskih klopeh, kaj bi jim svetoval?

Naj sledijo svojim sanjam. Naj bodo pridni v šoli, saj jih bo le to lahko pripeljalo do želenega cilja. Svetoval bi jim tudi, naj prosti čas namesto druženja s telefonom, izkoristijo raje za druženje s svojimi prijatelji na igrišču - to so moji najlepši spomini na otroštvo.