Pivo je alkoholna pijača, ki se proizvaja z ekstrakcijo surovin z vodo, vrenjem (običajno s hmeljem) in fermentacijo.

V nekaterih državah je pivo definirano z zakonom, denimo v Nemčiji, kjer so standardne sestavine poleg vode slad (v peči posušen kaljeni ječmen), hmelj in kvasovke.

Postopek varjenja piva vključuje slajenje, mletje, zorenje, ločevanje ekstrakta, dodajanje in kuhanje hmelja, odstranjevanje hmelja in usedlin, hlajenje in zračenje, fermentacijo, ločevanje kvasovk od mladega piva, staranje in zorenje. Pri varjenju se škrob iz žit pretvori v sladkor, sladkor se ekstrahira z vodo in fermentira s kvasovkami, da nastane rahlo gazirana pijača.

Moč piva se lahko meri z volumenskim deležem etilnega alkohola. Močna piva imajo več kot 4 odstotke, tako imenovana ječmenova vina pa od 8 do 10 odstotkov.

Prvo pivo naj bi zvaril nek Sumerec in to že 10.000 let nazaj.

Prvo pivo je nastalo je po naključju, tako, da so se posušena in v posodah shranjena ječmenova zrna zaradi padavin namočila in začela zaradi kvasovk, ki so naravno prisotne v zraku, fermentirati v neke vrste kaše. 

Pivo je imelo pomembno vlogo tudi v ekonomiji, kjer je bilo poleg kruha plačilno sredstvo. Vsi državljani so imeli predpisano plačilno kvoto glede na položaj v socialni lestvici in poklicu. 

Kmetovalec naj bi tako prejemal 3 hlebce kruha in 2 vrča piva, častni vojščak pa 20 hlebcev kruha in 4 vrče piva. 

Pivovarstvo je v tem obdobju močno napredovalo in je bilo spoštovana obrt, celo do te mere, da so faraone pokopali z amforami, da bodo odžejani tudi na onem svetu 

Pravi korak naprej je prinesla širša uporaba hmelja in vladavina Karla Velikega. 

Razvoj pivovarstva se je povečal predvsem zaradi visokih cen vina in tako je pivo postalo modna pijača, ki so jo varili in pili tudi na kraljevih dvorih. 

Obe močni in razviti civilizaciji - Rim in Grčija sta poznali in varili pivo, to pa nikoli ni bilo tako popularno kot vino. Velik razlog zanemarjanja piva kot kulturne pijače je tičal v kmetijstvu, ker je v Mediteranu bistveno bolje uspevala vinska trta, kot pa ječmen.

Pivo se je tako kmalu pojavljajo le še na obrobju Rimskega imperija. Obdobje velikega preseljevanja in vojn je tehnološko in kulturno gledano pivo pahnilo v kameno dobo. 

Pivo si je »opomoglo« šele v srednjem veku.

V srednjem veku se je pivovarstvo vrnilo v obliki obrtniške dejavnosti, ki so jo pretežno opravljale ženske. V tem času se je tudi katoliška cerkev začela vključevati v varjenje piva in meniški redovi so bili ključni pri izpopolnjevanju pivovarskih metod.

Pivo v srednjem veku ni bilo cenjeno le zaradi lajšanja težkega srednjeveškega življenja, ampak tudi, ker je bilo bolj neoporečna pijača, kot je bila takrat voda. S kruhom je bilo pivo tako najpomembnejši del prehrane za vse starostne in socialne skupine.

Tudi zakonodaja je napredovala in postavila nekaj pravil, kako se sme in ne sme variti piva. Najbolj znan je nemški zakon o čistosti, ki je dvignil kakovost piva in določil, da je pivo pijača, ki je zvarjena izrecno samo iz vode, hmelja, slajenega ječmena ter pozneje kvasa, ki ga ob zapisu zakona leta 1516 še niso poznali.

Pivo je postajalo vedno bolj bistro, svetlo in lahkotno, zato se je pojavila nova vrsta piva, ležak.

V 18. stoletju je najbolj zaslužen za napredek v pivovrastu Louisu Pasteurju, ki je odkril natančno vlogo kvasa v postopku fermentacije, ter seveda iznajdba pasterizacije, ki je podaljšala življenjsko dobo in kakovost piva.

Poleg tega je z industrijsko revolucijo prišlo tudi mnogo drugih pomembnih odkritij in tehnologij, ki jih uporabljamo še danes (avtomatske polnilne linije, hlajenje in distribucija z železnico).

Pivovarne in njihovi novi paradni konji, so postajali vedno bolj popularni. Začele so se večati in združevati, v zelo kratkem času jim je uspelo konkurenčno povoziti manjše in obrtne. Pivo je postajalo vedno bolj uniformirano in stilsko enotno.

V Evropi so lastnosti vode, ki se uporablja za varjenje piva, vrste slada, postopki varjenja piva in sevi kvasovk prispevali k tradicionalnim razlikam med vrstami piva. 

Zgodnja britanska piva so bila narejena iz zaporednih ekstraktov ene same serije rjavega slada v postopku zgornje fermentacije. Prvi in najmočnejši ekstrakt sta dala pivo najboljše kakovosti, imenovano močno pivo, tretji ekstrakt pa je dal pivo najslabše kakovosti, imenovano malo pivo. V 18. stoletju so londonski pivovarji to prakso opustili in začeli proizvajati porter. 

Porter, narejen iz mešanice sladnih ekstraktov, je bil močno, temno obarvano in močno hmeljeno pivo, ki so ga uživali londonski nosači na trgu.

Piva z vsebnostjo alkohola precej nad 5 odstotkov proizvajajo v Združenem kraljestvu (ječmenova vina), Belgiji in na Nizozemskem (na primer trapistična piva).

Lambic in gueuze se proizvajata predvsem v Belgiji. Pivo je narejeno iz sladnega ječmena, nesladirane pšenice in staranega hmelja. Proces fermentacije poteka na podlagi mikroflore, ki je prisotna v surovinah ("spontana" fermentacija). Različne bakterije (zlasti mlečnokislinske bakterije) in kvasovke fermentirajo pivino, ki vsebuje veliko mlečne kisline. Lokalno se prodaja sodčkasto pivo Lambic. Gueuze je ustekleničeno in ponovno fermentirano lambično pivo. Filtrirani gueuze, najbolj priljubljen izdelek, je ustekleničena mešanica lambica in gueuzeja.

Na podoben način izdelan izdelek iz sodov naj bi uživali rudarji v ZDA v času kalifornijske zlate mrzlice.

Spodnje fermentirani lagerji izvirajo iz celinske Evrope. Pivovarji v Plznu (zdaj na Češkem) so iz lokalne mehke vode proizvajali znamenito pivo Pilsner, ki je postalo standard za močno hmeljene, bledo obarvane, suhe lagerje. Dortmunder je nemški svetli lager, München pa se povezuje s temnimi, močnimi, rahlo sladkimi pivi z manj hmelja. Temna barva je posledica močno praženega slada, drugi značilni okusi pa se pojavijo med dekokcijskim mešanjem. Bock je še močnejše in težje münchensko pivo, ki ga varijo pozimi in se pije spomladi. Märzbier ("marčevsko pivo") je lahkotnejše pivo, ki se proizvaja spomladi. Vsi nemški lagerji so narejeni iz ječmenovega slada, posebno pivo, imenovano weiss beer (Weissbier), pa je narejeno iz pšeničnega slada. V drugih državah, kot so Danska, Nizozemska in Združene države Amerike, se za svetlejša piva lager uporabljajo druga žita.

Ležak Magnus je svetlo pivo z 4,9 % alkohola. Pakirano je v 0,5 literske pločevinke.

Gre za ležak z uravnoteženo sladkostjo slada, z aromo tradicionalnih plemenitih sort hmelja in zadržano grenkobo.

Prefinjeno pivo, ki ga odlikujeta svežina in pitnost.

Kakovost preverjena na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije.

Jeseni prihajata na naše police še dve pivi znamke Magnus. Na voljo bosta:

• nefiltrirano in
• pšenično pivo.

Pivo, ta starodavna pijača, ima na naših policah novo ime Klaas Bier, lager pivo s 3,0 ali 4,0 % alkohola. Kakovost našega novega piva je preverjena na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije.

Z željo zadostiti vsem okusom, vam nudimo pivo Klaas Bier z dvema stopnjama alkohola:

• v rdeči, pollitrski pločevinki, svetlo pivo Klaas Bier s 4,0 % alk. ter
• v modri, enako pollitrski pločevinki, pivo s 3,0 % alk.

Klaas Bier je lahkoten ležak, svetlo zelene barve s prijetno blagim okusom slada. Zaznamujeta ga svojevrstna hmeljna grenčica ter nežen občutek v ustih. Primerno ohlajeno je pri temperaturi 4-6°C.